Zlatan Čordić, Zlatko

Vaja dela mojstra, trening pa legende.

Zlatan Čordić, Zlatko

Ime in priimek Zlatan Čordić, Zlatko
Šolanje  Lesarski tehnik
Trenutno delovno mesto Samozaposlen v kulturi
   

Srčen človek s svojimi zanimivimi rimami, iz katerih lahko potegneš marsikaj zase. Kljub svojem uspehu in slavi je ostal na trdnih tleh. Človek, s katerim bi se lahko pogovarjal vsak in vsak iz pogovora odnesel kakšno novo modrost za življenje. Še dobro, da še kmalu ne misli odnehati. Takšnih namreč ni nikoli preveč.

So bile učiteljice pri jezikovnih predmetih kdaj deležne Zlatkove domače naloge, narejene v posebnih verzih?

Pri spisih se je dalo začutit mojo domišljijo. Ko sem jih dobil nazaj, sem imel dosti rdeče, veliko slovničnih napak, zaradi same vsebine pa sem dobil pluse. Pa na izletih s šolo, ko je bilo treba kaj zapet, sem repal. Sicer ne svojih tekstov, ampak tekste  drugih »modelov«.

Kdaj si si rekel: »Želim si, da moje rime slišijo tudi drugi.«? Če sploh kdaj?

Ko sem šel v srednjo šolo in ko sem prišel v stik s hip hop kulturo, ko sem jo začutil v smislu, da hočem z mojimi besedami nekaj spremenit. Kot mlad Fužinec sem doživel stvari, ki ti pustijo pečat, npr., ko se zgodi nepravica. V mojih tekstih se lahko sliši moje »štorije«, te sem namreč želel dati nazaj v svojih pesmih in svojim poslušalcem. Nikoli sicer nisem imel nekega načrta, vse je šlo spontano.

Ko greš na oder in zapoješ pesem, bi jo zapel kdaj drugače kot si jo napisal?

Najbolj zanimivo je, ko napišem tekst nekaj let nazaj, ga slišim čez nekaj časa in si rečem: »O, hudo!«. To pomeni, da so moji teksti del mojega življenja. Tudi če jih pozabim, jih potem ponovno slišim in si mislim:«Lej, vse je res.«  Še preden sem imel hčeri, sem v enem komadu omenil, da si jih želim imet. In lej, zdaj jih imam (smeh). Nebi hotel stvari za nazaj spreminjat, sem pa mnenja, da jih je treba vedno nadgradit. In to vedno rečem tudi mladim umetnikom. Ni treba, da si boljši od povprečja, jaz sem bil še slabši, ampak moja želja je bila močna. Vaja dela mojstra, trening pa legende. In to drži kot pribito. Treba pa je biti tudi kritičen do sebe. Če se skozi leta ne razvijaš, probaš nekaj drugega, ker čas je najbolj dragocen.

S kakšnim delom si si služil denar?

Delal sem ogromno stvari. Začel sem pri hitri hrani, delal sem v skladišču, veliko fizičnih del. 40 dni sem pomagal na kmetiji pri enem mizarju. Super izkušnja, tudi hrana (smeh). To so same pozitivne zgodbe in izkušnje. V enem podjetju sem dobil plačilo na 14 dni, to se mi je zdelo res dobro, delati sem moral na normo, bil sem priden in sem dobil dobro plačilo. Dolgo časa sem delal v urarni. Pri vsem tem spoznal, da moraš biti hvaležen za vsako izkušnjo, znanje pa boš vedno lahko unovčil nekje drugje. 

Zadnjič sem se probal kot taksist, vsem pisateljem, ki jim zmanjka inspiracije, bi lahko šli tja in bi jo dobili (smeh).

Za kaj si denar najpogosteje zapravil?

Jooj, zaradi denarja sem začel delat. Tako sem že vzgojen. Zdrav si, živ si, mlad si, vse imaš, pejt delat. Deljenje  socialne  pomoči ne maram oziroma prav je, da jo dobijo tisti, ki jo res potrebujejo. Vsak  lahko dela, vsak lahko najde delo, vprašanje vsakega posameznika pa je, kakšno pot si bo izbral.

Najprej sem gledal starejše in si želel, da bi tudi jaz lahko kupil takšne obleke, ampak me niso premamile znamke, rekel sem si: »I don't need this shit in my life«. Kot sem rekel, bili smo skromna družina in vedno se znam postaviti v kožo tistega, ki nima. Stalno pa ponavljam ljudem, vedno se da spremeniti sistem, da se ga naredi za vse boljšega, ampak! moramo se tudi zavedati, da smo za precejšen del sveta hotel s petimi zvezdicami. 

Kaj je bila tvoja prva zaposlitev, ki si jo vpisal v delovno knjižico?

Redno sem se zaposlil v urarni, kjer sem že prej delal približno 5 let kot študent. Najbolj mi je žal, da tega časa nimam vpisanega v delovno dobo. Upam, da se študenti zdaj zavedajo, da imajo super prednost, super je, da jim je zdaj to omogočeno.  

V tvojih komadih se veliko sliši o Fužinah. Definitivno so nate pustile velik pečat. Rabimo slabe izkušnje, da iz njih naredimo nekaj dobrega?

Ne, jaz mislim, da vsak ima svojo usodo. Če bi odraščal nekje drugje, npr. na kmetiji, bi delal, kar pač tam sodi zraven in si pel komade kot »Ti ti ti ti moja rožica« in bi mi blo vseeno, kaj si mislijo mestne face v kravatah. Človek ne rabi jih čez slabo, da bi bil dober. Je pa res, da je odvisno, kakšen si, glede na to, kako si bil vzgojen. Fužine omenjam zato, ker so del moje insiparcije, ker so še danes naselje, kjer se otroci igrajo na igriščih, še vedno za »fuzbal« lahko nabereš soigralce.

Velikokrat stopiš na oder, ljudje so navdušeni, hočejo še. Je težko narediti nekaj več, biti stalno boljši oziroma jim dati neko novo izkušnjo, nasvet?

Držim se zlate sredine. Nisem perfekcionist, če bi bil, prvega albuma nebi nikoli niti izdal. Naredim svoje delo, ostale stvari pa prepustim drugim. Z leti prideš do zaključka, da je to dobro. Nasvetov nisem nikoli hotel dajati, povedati sem hotel samo svojo zgodbo. Je pa res, da je nebi nadaljeval, če nebi dobil uličnega feedbacka. Se pravi, to, da mi na ulici stisnejo roko, objamejo... Like-i, share-i... to ni realno, mene zanima ulični pristop. Obstajajo tudi negativne izkušnje, zato se držim nasveta Dostojevskega, ki je rekel: »Ne obračaj se za vsakim psom, ki laja, ker ne boš nikoli prišel domov«. Ne dajem nasvetov, vzamem nekaj od folka pred mano, dodam svojo zgodbo in dokler imajo to ljudje radi, ne mislim nehat.

Kaj pa krivice? Kaj te najbolj prizadane v delovnem okolju?

To, da te nič ne more prizatet. Imel sem nekaj situacij, ko ljudje dobijo avtoriteto in to začnejo zlorabljati. Saj ne rečem, jaz spoštujem šefe. Delo je delo, mora se ločiti služba in prijateljstvo, ampak metanje polen pod noge, to pa ne maram. Že zgodnjem otroštvu sem spoznal, da vse ni enakopravno, kot zgleda na začetku. Vsega na boljše ne morem spremenit, lahko pa spremenim moj odnos do »folka«, s katerim pridem v stik.

Kakšen je tvoj komentar na izjavo: »Službo je dan danes nemogoče dobit.«

Odvisno katero službo. Nekaj je iskati službo, da bi jo imel, nekaj pa je imeti službo, da preživiš.  Boljše pa je delati nekaj za minimalno in iskati nekaj potem naprej in stremeti po nečem boljšem kot pa ne delati in jamrati.  Svetujem npr. »kelnarjem«, tudi sam sem namreč to delal:« Ti ne smeš delat za urno postavko, ampak za napitnino.« Delati moraš kot da je podjetje tvoje in ljudje vidijo, da se trudiš in si nagrajen.     

Se je s poklicem reperja v Sloveniji možno preživljati?

Začetki so težki, velikokrat izpade, da ko nekaj povem, ljudje rečejo:«Lahko tebi govorit«. Hitro se pozabi, da ni blo vse enostavno, dano.  

Kateri tvoj karierni korak ti pomeni tako veliko, da bi si lahko rekel:«Tole sem pa res dobro opravil«?

Dobro sem naredil že to, da sem vztrajal, to, da bi bil namesto v studiu, v komuni. Tudi to, da sem motivacija za mlade, ki prepoznajo željo in žar v mojih tekstih. Dobro bom naredil tudi to, da še ne mislim nehati in se spreminjati niti za goro karamel.

Si kdaj želiš, da bi svojo karierno pot odvijugal v drugo smer?

Nebi. Zato, ker velikrat nimamo vpliva, da speljemo stvari na tak način, kot bi mi želeli. Vsaj tako se jaz počutim. Če si motiviran, predan svojem delu, čas res hitro mine in rezultati pridejo sami, sploh ne veš kdaj.

Bi se lahko spomnil kakšne tvoje rime, ki bi bila primerna za nasvet mladim, ki se znajdejo pred odločitvijo kam in kako na svoji karierni poti?

»Ni bla lahka pot, ni se rap spremenu,
ni se rodu paznik, da bi lahka rap zaklenu.
Ko prodiral sem na oder,
nisem mrtu, evo mene spet.
Vem, da je težko uspet,
ni pa s tem lahko živet.
Kritiki so prvi feni,
vsega jim ne smeš verjet.
Formula ostaja ista,
hip hop al pa jazz balet,
pot je led, ustan, ko padeš,
na udarce se navadš,
pot na vrh je labirint, zmagal si,
če sebe najdeš,
močna volja vse kar rabš, pazi,
da je ne pozabš,
pokazat kolk si močen in da lahka vse pozabš,
svojo šanso čaki,
glej, da jo močno zagrabš.
Da ližeš rit, o bad, tega res ne rabš,
uspeh v srcu nosš,
si ogledalo drugim,
vidjo svoje napake v teb,
zato odpust njim, a ne dopust njim,
da prekrijejo ti sonce, hočeš velke stvari,
pomisl na potomce, ti to lahko, sam čaki,
da pride prava šansa,
pred mano je večerja,
za mano mala malca.«

Obstaja vzornik, po katerem se rad zgleduješ?

Nočem, da se mladi zgledujejo po meni, nisem za te idole, vzornike. Je pa res, da sem bil v šoli, kjer so me povabil za promocijo domačega branja. In, ja, porasel je obseg domačega branja. Nebi si nikoli mislil, da mi bo to uspelo.

Sam sem navdušen nad ogromno ljudmi. Ivan Kramberger, Malcom X, Martin Luther King, Mohamed Ali, oni so mi dali »bencin«.  Nikoli nisem hotel bit takšni kot oni, od njih sem vzel, kar so doživeli in dali naprej, rekli: »To je bila moja izkušnja, situacija, ti se pa odloči ali boš zdaj to vzel ali pustil.« In to je tisto, kar jaz razlagam.

Imaš svojo super službo?

Službo si vzamem kot del svojega življenja, delam tisto, kar me osrečuje in s svojim delom osrečujem še druge. To mi je pomembno. Rad imam feedback od ljudi.

Si našel-a iskano informacijo?

X