Nives Dančulovič

Ko rad delaš, nimaš občutka, da delaš.

Nives Dančulovič

Ime in priimek Nives Dančulovič
Šolanje Srednja Ekonomska šola Novo mesto, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Naravoslovna tehnična fakulteta
Poklicna pot Priložnostna in počitniška dela v času srednje šole in fakultete, samostojna pot-lastno podjetje, ukvarjanje z oblikovanjem
Trenutno delovno mesto Kreiranje slastnih jedi ;)
   

Nives je dokaz, da se svoje sanje in ideje da uresničevati. Na začetku svoje karierne poti je sledila trendom in se vpisala na študij ekonomije in kmalu ugotovila, da to ni to. Oblikovanje, ustvarjanje je njena strast. Da ji gre dobro od rok, je pokazala že v Sloveniji in Italiji, kjer tudi živi in ustvarja. Po 10 letih nekaj čisto novega.

Si kot mala deklica stalno preoblačila punčke? Si jim mogoče tudi kaj sešila? 

Ja, seveda. Moja mami je imela šivalni stroj, samo ni hotela, da šivam, ker se je bala, da bi se zbodla. Zato sem to počela na skrivaj, ko je šla ona v trgovino ali po kakšnih drugih opravkih. Velikokrat se je zgodilo, da se mi je zlomila igla ali kaj podobnega. Seveda sem pustila stroj »pokvarjen«, misleč, da ne bo vedela. Pa ni bilo tako (smeh).

Kaj si želela postati v srednji šoli?

Že v osnovni šoli so me hoteli starši usmerit v poklic, ki bi mi omogočal »sigurno« življenje, da nebi rabila delati fizično. Glede na to, da smo imeli doma servis za gospodinjske stroje, je bilo nekako logično, da bom šla na ekonomijo in jim priskočila na pomoč. Da bom npr. znala osnove računovodstva, neke osnove vodenja podjetja, skratka.

Kdaj si vedela, da bi rada delala kot oblikovalka oblačil?

Želja, delati nekaj v zvezi z oblikovanjem, je bila v meni že od nekdaj.

Koliko časa si počela to?

10 let.

Ampak vse ni potekalo tako gladko. Najprej si sedla v klopi Ekonomske fakultete in delala na banki.

Ja, po končani srednji ekonomski šoli je bilo nekako logično, da grem na Ekonomsko fakulteto, ker so pač  tja več ali manj šli vsi, oziroma vse (smeh). Niti nisem razmišljala, da bi šla kam drugam. To je bilo obdobje, ko  sem se začela spraševati o mojem smislu, kaj bom imela od tega študija, če me bo ta študij pripeljal do neke službe, kjer bom srečna. Učna snov me ni zanimala, čeprav osnove ekonomije vedno prav pridejo. Na banki sem delala prek študenta in opravljala pripravništvo.

Kaj je bilo najbolj uporabno znanje, ki si ga dobila v srednji šoli?

Desetprstno slepo tipkanje in angleščina. Čeprav sem strojepisje takrat sovražila, za angleščino pa me je profesorica prepričevala, da je tako ali tako ne bom nikoli obvladala. Uh, kakšen kompleks je bil to. Ampak potem sem se italijanščine učila iz angleščine. Toliko o tem, da je nikoli ne bom znala (smeh).

Si pogum za preusmeritev študija zbrala »čez noč« ali je trajalo nekaj časa?

Takrat sem delala še na banki in ko sem se priučila za delo s komitenti sem se v nekem trenutku vprašala: »Ok, ali je to to? Če tukaj ostanem, bom lahko to delala celo življenje?« Ugotovila, sem, da ne. Pozanimala sem se glede študija na Naravoslovno tehnični fakulteti, zanimali sta me smeri grafika in oblikovanje ter tekstilna  tehnologija. Šla sem na informativni dan. Moje namere sem povedala doma. Niso bili najbolj veseli. Nekaj prihrankov sem imela od dela na banki, zato sem se odločila, da grem. Naredila sem sprejemne izpite za tekstilno tehnologijo. Začela sem šivati, odprl se mi je nov svet. Dobila sem prve stranke, imela modne revije...

Kdaj je »prišla« na vrsto Italija?

V času študija na Naravoslovno tehniški fakulteti sem šla s prijateljico na potovanje na Tajsko. In tam spoznala Nicka. In tako je prišla tudi selitev v Italijo (smeh). 

Kakšna odskočna deska je bilo delo v času študija?

Delala sem zelo različne stvari. V trgovini z oblačili, na pošti, banki, na Dnevniku... Priložnostna dela, skratka, ki so mi dala izkušnje in zaslužek.  

Si se kdaj spraševala, ali se bo našla služba zate?

Ja, seveda. Ko sem bila še na ekonomiji sem v nekem trenutku izgubila stik z željo, kaj bi dejansko rada delala. Sem mnenja, da te mora tisto, kar delaš, maksimalno izpopolnjevat. Vse, kar delamo, pa se moramo naučiti še prodati oziroma prodati samega sebe. Kar pa te nihče ne nauči...

Več ali manj si  na samostojni poti. Kot pri vsaki stvari, so tudi tukaj prednosti in slabosti. Nam jih lahko nekaj zaupaš?

Najboljše je to, da dojameš svoje potenciale, vidiš, kam lahko sežeš in kam lahko greš. Omejitve so samo v glavi, od glave gor pa si neskončen.

Že kar nekaj let delaš in živiš v Italiji. Kako težko je bilo priti v novo okolje in pognati korenine tam?

Ja, vse je šlo od nule. Bilo je precej težko. Ampak takrat šele vidiš, kje so tvoje omejitve, kje zablokiraš in ugotoviš, kaj lahko ponudiš. Naučiš se veliko več, ker si v situaciji, ko ti je najtežje.

Ne dolgo nazaj si stroj za šivanje postavila v kot in presedlala k pripravi hrane. Kaj točno zdaj počneš?

Delam v restavraciji, ki se ukvarja s pripravo različnih jedi. Sama vodim del, kjer ponujamo vegansko, presno hrano. Obmorsko mesto Casenatico ima v času sezone okoli 200 restavracij, vendar je ponudba več ali manj enolična: testenine, pice, ribje jedi, nekaj mesnih. Glede na to, da je bila priprava hrane prej moj hobi, sem se odločila, da se preizkusim še na drugi ravni. Zaenkrat poleti pripravljam jedi v okviru že omenjene restavracije, pozimi pa tečaje in kuhanje za zaključene skupine.  

Od kje črpaš ideje za svoje delo?
Čisto vsak dan razmišljam, kaj bi lahko naredila še novega, ekperimentiram po navdihu, velikokrat gre tudi kaj stran (smeh).

Kako pogosto se vprašaš: A je to kar počnem sploh to, kar rada delam?

Ja, se vprašam, ampak trenutno je moj odgovor: »Ja, to je to.« (smeh)  V  trenutku, ko rad delaš, nimaš občutka, da delaš. To je tvoja sanjska služba.

Bi lahko izpostavila kakšen projekt, na katerega si najbolj ponosna?

To, da v italiji, kjer je hrana res pomembna, poučujem, kako naj pripravljajo presno hrano. Včasih mi namreč hrana ni pomenila toliko, šele s selitvijo sem čez čas dobila občutek, koliko Italijanom hrana res pomeni.


Imaš kakšen hobi? Zato da pobegneš, ko se naveličaš dela ali zato, da ti da inspiracijo za uresničevanje idej?

Trenutno je to, kar delam, hobi. Včasih je bilo oblikovanje in šivanje moj hobi, potem pa je v nekem trenutku preraslo v službo. Potem mi je postal hobi kuhanje. Dolgo časa sem bila prepričana, da če je nekaj hobi, s tem ne moreš zaslužiti. Pa ni tako. (smeh)

Kako slediš novim trendom oziroma na kakšne vrste izobraževanja hodiš, da si v stiku s stroko in smernicami?

Ja, čedalje bolj pomembno se mi zdi, da delam na sebi, dam sebi nekaj novega. Že kot oblikovalka oblačil nisem sledila trendom. S tredi je tako; ali jim slediš, ali jih pa delaš.

Kaj bi študirala, če bi se še enkrat odločala za svojo karierno pot?

Nekaj uporabnega. Nekaj, kar lahko narediš z rokami, ne da bi znal jezik. Potem je pa res cel svet lahko tvoj.

Konkurenca na tvojem področju dela je velika. Te to kdaj ovira ali jo enostavno odmisliš?

Odvisno, kako na konkurenco gledaš. Lahko je konkurenca zate dobra. Včasih je občutek, ko te kopirajo, zoprn. Lahko pa je to idejo že dobil pred mano nekdo drug, pa sploh ne vem za to.  

Imaš koga, po katerem se zgleduješ oziroma ti daje pozitivne vibracije za napredek na tvoji poti?

Niti ne. Kar se tiče poslovnega sveta, moj brat.

Se vidiš v tem poklicu tudi čez 10, 20 let?

Verjetno bom imela svoj resort na nekem tropskem otoku (smeh).

Si našel-a iskano informacijo?

X