Matej Praprotnik

Z znanjem dveh »eksotičnih« jezikov do zanimive karierne izkušnje.

Matej Praprotnik

Ime in priimek Matej Praprotnik
Trenutno delovno mesto Pomočnik direktorja Radia Slovenija za strateška vprašanja
Šolanje FDV, komunikologija; Stanford, inovacijsko novinarstvo
Poklicna pot RTV Slovenija
   

Matej je Korošec, ki v radijskem svetu ledino orje že lep čas . Začel je že zgodaj, doma in v tujini. Trenutno se ukvarja s področjem, ki pušča odprte še številne priložnosti. Nekoč je imel svoje idole, sedaj je lahko  na njihovem mestu za tiste, ki v ta poklic prihajajo.

Pogosto slišimo, da je bilo nekomu nekaj položeno v zibelko. Bi lahko zate rekli, da je bilo to novinarstvo? Te je v novinarstvo »odneslo« zaradi družinskih predispozicij ali spleta okoliščin?

To je kombinacija enega in drugega. Že zgodnjo izkušnjo sem imel z radiem in mikrofonom, precej časa sem preživel na radiu v Slovenj Gradcu, hkrati pa sem, ko sem začel študirati, oziroma že prej v osnovni šoli razlagal, da ne bom novinar. Tudi nisem šel študirat novinarstvo, ampak komunikologijo, čeprav sem ta poklic spoštoval in se mi je zdelo, da imajo novinarji v družbi določen ugled. Očitno sem po nekem končnem izračunu ostal na radiu,  vsekakor pa gre za splet okoliščin, da sem ostal. Že v osnovni šoli sem začel delati na radiu, ampak takrat to ni bila resna služba, je pa dobro, da se ti hobi razvije v resno službo in sploh ne opaziš tega prehoda.  

Bi lahko rekel, da je tvoja služba še vedno hobi?

Ja, še vedno.

Radio je tvoj delodajalec že nekaj časa. Kako se je začelo?

Začel sem na koroškem radiu, ko sem prišel v Ljubljano sem iskal priložnosti drugje in ena je bila avdicija na Valu 202. Jaz sem takrat že razumel radio, vendar, ko prideš na RTV Slovenija gre izobraževanje spet od samega začetka, vseeno pa pomaga, da imaš podlago in lahko štartaš še bolj resno.

Si Korošec, kar pomeni, da si v prestolnico prinesel močan naglas. Kako težko ga je bilo izgubiti za takrat, ko sediš za mikrofonom?

Ne, to ni bilo težko. Na to sem se pripravil že na lokalnem radiu. Mentorji, ki sem jih imel, so me opozarjali, da »tolčem« po koroško, ves čas pa sem imel posluh za slovenski jezik. Mislim, da to, da se znebiš naglasa, ni posebna spretnost, je zgolj ena izmed lastnosti, nalog, radijskega novinarja, ki pa ni najbolj pomembna. Je veliko drugih stvari, ki predstavljajo večje izzive.

Bi katerega izpostavil?

Zagotovo je to nespristranskost.

Se še spomniš tvojega prvega delovnega dne, ki si ga vpisal v svojo delovno knjižico? Kakšen je bil?

Smeh. Ja, zato, ker sem bil redno zaposlen razmeroma pozno, prav tisti dan sem bil v tujini. Prvi delovni dan, ki je zapisan v moji delovni knjižici ni bil ravno delovni ampak dopustniški, zato ga ne bom nikoli pozabil.

Prostovoljstvo ti ni tuje. Nam lahko predstaviš kakšno zanimivo izkušnjo in kako te je obogatila?   

Ne morem se ravno pohvaliti z veliko takšnimi projekti. Spomnim se, da so bivšega predsednika Republike Slovenije nekoč vprašali, če je bil kdaj prostovoljec in kje. Odgovoril je: ”Da, z raznimi prostovoljnimi prispevki za Rdeči križ in podobno.”  To ni prostovoljstvo kot ga vidim jaz. Ko sem šel čistit obalo (op. v Galiciji je pomagal čistiti obalo po nesreči tankerja Prestige). je bilo to hkrati prostovoljstvo, radovednost in novinarstvo. Če združiš vse to skupaj, dobiš zanimivo kombinacijo. Veliko več tovrstnih izkušenj pa nimam. Ekologija je tema, ki me zanima, zdi se mi, da ji mediji ne znamo posvetiti prave pozornosti. Ko še nisem bil redno zaposlen, sem imel čas in zato sem se odpravil za teden čistit obalo v Španiji. To je sedaj, ko imam redno službo in druge obveznosti, težje.

Bi mladim priporočal, da izkoristijo takšne možnosti?

Seveda. Ko si na faksu imaš priložnost, da izkoristiš stvari, za katere kasneje ni nikoli več časa. Te priložnosti so prostovoljstvo, študij v tujini, študijski izleti, štipendije, potovanja, izobraževanja. Te stvari je treba v času študija čim bolj intenzivno izživeti, ker kasneje je za njih vedno manj časa.  

Jaz sem na primer namesto na absolventski izlet šel na študij Erasmus – sicer je bilo to nenavadno, da ravno v zadnjem obdobju študija, ampak takrat se je Erasmus šele uveljavljal, mi smo bili med prvimi, veliko stvari sem si moral urediti sam. Sam sem klical v univerzo v Lizbono in si urejal pot, danes je to na srečo bolj enostavno. To je izkušnja, ki jo zelo priporočam.

Si nabiral izkušnje kot študent? Kakšna dela so to bila? Kakšne izkušnje so ti prinesla?

Ja, delal sem že v srednji šoli in potem to nadaljeval na faksu. Delo na radiu sem vzel resno. Se spomnim, da v tretjem letniku srednje šole, ko sem začel, ti honorarji sploh niso bili slabi. Ko sem prišel v Ljubljano, sem imel redni prihodek. Ni bil bogve kaj, vseeno pa dovolj, da sem bil z njim zadovoljen. S temi izkušnjami, ki so pomembne, si ustvariš podlago, ki je pomembna za redno zaposlitev. Že imaš avtoriteto, samozavest in reference.

Govoriš kar nekaj tujih jezikov. Lahko deliš z nami kakšno izkušnjo, ki ti je odprla vrata ravno zaradi znanja jezika?

Smeh. Po nekem spletu naključij sem enkrat dobil kar dobro plačano delo v Lizboni. En teden sem bil »team manager« za bosansko ekipo v malem nogometu iz Gračanice. Takrat so rabili nekoga, ki bi govoril bosansko in portugalsko. Niti niso vedeli, da v Sloveniji ne govorimo bosansko, ampak to zame ni bila ovira. Delo in pogoji so bili dobri, en teden sem živel v hotelu, skrbel za ekipo in bil njihov prevajalec.

Kasneje, ko se je RTVSLO pripravljala na olimpijske igre v Pekingu, sem se udeležil tečaja kitajščine, začel tudi podcast Mama huhu za Radio Slovenija. Kasneje so me poklicali s Konfucijevega inštituta v Ljubljani in predlagali, da bi pomagal še njim. Nastal je nekoliko obsežnejši tečaj kitajščine kitajka.si. To so kratke, približno 6-minutne oddaje, v katerih učim uporaben tuj jezik.

Kako dobro ti torej gre kitajščina?

Bil sem v  Šanghaju, sedel sem v taksiju, ki se je izgubil. Ko sva nato le prišla na pravo ulico, sem se v hipu spomnil, kako se reče - naravnost. Skoraj je počil od smeha, saj tega očitno ni pričakoval. Lahko rečem, da znam kitajsko toliko, da, če bi me že prodali, bi vedel, za koliko so me prodali.

Če bi ti ponudili  delo na radiu v eni izmed držav, katere jezik govoriš (npr. na Portugalskem), bi sprejel izziv?

Premisliti bi bilo treba še o drugih okoliščinah, ampak vsekakor ga ne bi takoj zavrnil. Nekaj časa sem si želel delati na portugalskem nacionalnem radiu. Na to zdaj ne gledam več enako, tudi na Portugalsko sem že malo pozabil, mi je pa znanje jezika omogočilo dostop do ljudi, ki so izredno zanimivi, jih zelo spoštujem in jih drugače ne bi imel priložnosti spoznati.  Intervju s Caetanom Velosom je bil na primer taka velika reč zame. To je glasba, ki mi je zelo pri srcu. Gilberto Gil, Ney Matogrosso, Adriana Calcanhotto, serijo teh intervjujev sem posnel v portugalščini.

S katerimi izzivi se na svoji poklicni poti ukvarjaš trenutno?

Radio pomikam v svet digitalnega. Skrbim zato, da bo radio čim lažje dostopen medij. Ameriške raziskave niti ne govorijo več o raziskavah radijskega, ampak avdio trga. Tukaj ima radio naenkrat veliko tekmecev, kar  pomeni, da hkrati izgublja tradicionalne prednosti, ampak išče nove priložnosti. To pa je moje delo.  

Se kdaj zgodi, da si rečeš:  »Dost je, delal bi čisto nekaj tretjega?«

Sem že rekel, bil sem precej obupan, potem pa je prišla štipendija na Stanfordu in spet sem ugotovil, da mi je novinarski poklic blizu, da živim te vrednote in veliko mi pomeni, da delam stvari, ki niso zgolj komercialnega vidika. Imam možnost, da se izobražujem in rastem. Zato upam, da bom imel še kakšno priložnost za odkrivanje česa novega, mogoče v Ameriki, na Japonskem...  

Znan si po svojih humornih domislicah, ki so včasih tudi pikre in se dotikajo točno določenih oseb. Se je že kdaj zgodilo, da ti je nekdo, ki si ga »uporabil« v šali povedal, da mu to ni bilo všeč?

Skoraj da ne, se mi zdi, da s svojem humorjem nikoli nisem bil toliko žaljiv. Do javnih oseb si lahko kritičen, jih postaviš v zvočne karikature, vendar mislim, da nisem nikoli šel čez mejo dobrega okusa.

Zadnjič sem zasledila tole tvojo hudomušnico : »If Ryanair ever crashes, death toll will be FROM 9,99 (+passengers).« Od kje navdih za njih?

Ko sem na kolesu, letalu...

Kateri so tvoji hobiji? Bi lahko rekel, da ti dajejo navdih za ustvarjalnost in nove ideje?

Sem avdio tip, ki non stop nekaj posluša. Se mi zdi, da sem zelo »naposlušan« človek (smeh). Če ne poslušam Radia Slovenija, poslušam ameriško radijsko produkcijo – to mi je že hobi. Do doma imam skoraj pol ure kolesarjenja in v tem času lahko poslušam avdio knjige ali kaj drugega.  

Katere so tiste lastnosti, za katere meniš, da so bistvene pri opravljanju tvojega poklica?

Meni zelo pomaga kreativnost oziroma inovativnost. To mi pomaga, da ustaljene delovne procese speljem na drugačen način. Izpostavil bi še poklicno radovednost.

Imaš kakšnega vzornika, motivatorja, ki te je  ali te še vzpodbuja na karierni poti?

Včasih sem jih imel. Potem sčasoma vidiš, da vzorniki ne pomagajo, včasih celo vidiš, da si jih že prerasel, tudi oni delajo velike profesionalne napake. Trenutno jih nimam. V šali bi lahko rekel, da je to Ira Glass iz ameriškega radijskega šova This american life. Ta hip se mi to zdi res dobra radijska produkcija. Vzornikov ne iščem, so pa ideje, ki jih visoko cenim in mi postavljajo pot za naprej, me usmerjajo. Vedno je nekaj, kar na področju novinarstva občudujem.

Obstaja sanjska služba? Katera bi bila za Mateja Praprotnika?

Biti skrbnik otoka in pisat o tem blog. No, jaz bi delal še podcast (smeh).

Kakšen namig bi dal mladim, ki se odločajo o svojem poklicu?

Naj bodo vztrajni. Večkrat opazim, da kakšen posameznik v določenem okolju ni najboljši, ampak vidim, da ljudje, ki so se odločili, da bodo v nečem uspeli, res uspejo. Ta odločnost traja malo dlje, nič ne pride v enem dnevu, enem tednu, enem letu, mogoče pa rabiš 3 leta, da boš dosegel nek premik znotraj poklica. Če si odločen, da se boš nečesa naučil, nisi daleč od uspeha.

Si našel-a iskano informacijo?

X