Aktualno - samoizpolnjujoča se prerokba

Samoizpolnjujoča se prerokba v delovnem okolju

Ali imate med svojimi sodelavci koga, ki skoraj vse, česar se loti, opravi uspešno, brez večjih težav? Skoraj vse mu teče kot po maslu, nadrejeni mu prepuščajo precej odgovornih nalog, katerih izpeljava bi bila tudi vam v ponos. Pa vendar ta »Srečko« po vaši presoji niti ni med najbistrejšimi in najsposobnejšimi, vsi pa tako zelo verjamejo vanj. Morda zasluge za velik del njegovega uspeha nosi tudi t. i. samoizpolnjujoča se prerokba.

Začnimo s sprehodom v legendo

Vsem znani primer samoizpolnjujoče se prerokbe srečamo v grški legendi o Ojdipu.

Tebanskemu kralju Laju so v Delfih prerokovali, da ga bo ubil lasten sin, ki se bo potem poročil s svojo materjo. Ko se je Laju rodil sin, ga je iz strahu pred grozečo prerokbo zapustil. Otroka so našli pastirji, mu dali ime Ojdip in ga dali korintskemu kralju, ki je bil brez otrok. Krušna starša sta ga vzgajala kot lastnega sina, vendar mu je nekega dne prišlo na uho, da je najdenček. V tem trenutku se je Ojdip odločil oditi v preročišče, kjer se je ponovila grozljiva prerokba, da bo ubil očeta in se poročil z lastno materjo. Ker je verjel, da so njegovi krušni starši njegovi pravi starši, je zbežal. V soteski nedaleč stran je srečal Laja, ne da bi vedel, da je to njegov oče, in ga v prepiru ubil. Ko je zatem premagal še pošast Sfingo, so ga Tebančani vzeli za kralja in poročil se je s kraljevo vdovo, s svojo materjo. Zgodba se konča zelo tragično: potem ko sta z Jokasto povila štiri otroke, je Ojdip ponovno iskal svoje prave korenine in spoznal, da je ubil svojega očeta in imel otroke s svojo materjo. Jokasta, njegova mati, se obesi, Ojdip se sam oslepi in za zmeraj odide iz Teb.

Imena, ki jih nosi samoizpolnjujoča se prerokba

Učinek, imenovan samoizpolnjujoča se prerokba, srečamo pod mnogimi imeni: samoizpolnjujoča se prerokba, učinek pričakovanja, Rosenthalov učinek ali tudi učinek Pygmalion. Vsa našteta imena v sebi nosijo enak pomen. To je učinek, ki ga najpreprosteje lahko opišemo tako: nekaj, kar je bilo vnaprej pričakovano (prerokovano), se v resnici uresniči.

Od legende k resni znanosti

Resnega preučevanja učinka samoizpolnjujoče se prerokbe se sprva sicer niso lotili v delovnem, temveč šolskem okolju. Rezultati so bili dovolj nazorni, da jih lahko brez težav prenesemo tudi iz šolske situacije.

Eksperiment, s katerim sta Rosenthal (po njem je učinek dobil tudi ime) in L. Jacobson prvič z objektivnim znanstvenim pristopom preverila, kar se sicer da sprevideti tudi na povsem zdravorazumski način, je bil izveden leta 1986. Z njim sta preverjala, ali učiteljeva pričakovanja vplivajo na spremembo inteligentnosti učencev. Preučevanja tega sta se lotila tako, da sta učiteljem rekla, da je 20 odstotkov otrok intelektualno zelo sposobnih. Ti učenci so bili določeni povsem naključno, ne glede na dejansko stopnjo inteligentnosti. Intelektualne sposobnosti učencev sta preverila pred začetkom eksperimenta in nato še enkrat po enajstih mesecih. Pri ponovni meritvi rezultatov čez enajst mesecev sta ugotovila, da so učenci, za katere sta eksperimentatorja učiteljem poročala o njihovi nadpovprečni intelektualni sposobnosti, dosegli pomembno višje rezultate od drugih učencev.

Pokazal se je torej zelo jasen učinek samoizpolnjujoče se prerokbe: učitelji so verjeli, da gre v primeru izbranih otrok resnično za učence, ki po svojih intelektualnih sposobnostih močno izstopajo, zato so v skladu s svojimi prepričanji z njimi tudi ravnali. Ker so imeli že vnaprej oblikovana od eksperimentatorjev vsiljena stališča o tem, kateri učenci so bolj pametni in kateri manj, so se do enih in drugih učencev tudi različno vedli. Bolj sposobnim so dajali zahtevnejše izzive, jim pomagali razmišljati o problemu in jih spodbujali pri razvijanju rešitev, do njih so na splošno kazali bolj naklonjen odnos, ker so verjeli, da so ti otroci sposobnejši. Resnici na ljubo pa so bili tako eni kot drugi izbrani povsem naključno in so tako tisti »biseri« morda bili povsem povprečni. Seveda je vedenje učiteljev zaznala tudi celotna skupina učencev. Vsi so se zavedali, kam kdo od njih sodi, jasno so znali razbrati, kakšen odnos je do vsakega od njih razvil posamezen učitelj. In tako je vsak učenec sčasoma svoje vedenje prilagodil pričakovanjem učitelja, tudi njihova vedenje ter dosežki so postali skladni s temi vnaprejšnjimi pričakovanji. Prerokba se je uresničila: tisti, v katere so učitelji verjeli, so briljirali, oni, v katere so manj zaupali, pa po svojih dosežkih niso prekašali svojih vrstnikov.

Od šolske situacije v delovno okolje

Uresničitev nekih zavednih ali nezavednih vnaprejšnjih pričakovanj je posledica tega, da tisti, ki ima ta vnaprejšnja pričakovanja, sam ustvari take pogoje, da se ta pričakovanja uresničijo oziroma potrdijo. Tako se bo zaposleni, ki mu nadrejeni izkazuje mnogo zaupanja, mu dodeli naloge, ki zahtevajo dobršno mero prevzemanja odgovornosti in izkazovanja takih ali drugačnih sposobnosti, v primerjavi z drugim zaposlenim, ki mu nadrejeni ne zaupa tako, ki nima možnosti samostojnega sprejemanja pomembnih odločitev, najverjetneje kmalu resnično izkazal za veliko dragocenejšega sodelavca, čeprav gre za dve po sposobnostih povsem izenačeni osebi. Ljudje smo namreč zelo sofisticirana in intuitivna bitja in veliko bolj, kot se sploh zavedamo, prepoznamo skrita sporočila, ki jih nosijo dejanja nam pomembnih oseb. In običajno so nadrejeni za nas pomembne osebe. Če ne zaradi spoštovanja do njih, vsaj zato, ker v primerjavi z nami premorejo več formalne moči. Običajno njihovo mnenje zelo upoštevajo tudi preostali sodelavci.

Zato je še kako pomembno, kakšen odnos nadrejeni razvije do svojega podrejenega in kako mu ta svoja prepričanja, ki jih ima v povezavi z njim, izkazuje.

Zaupajte v sposobnosti svojim sodelavcem

S svojimi vnaprejšnjimi pričakovanji torej pomembno sooblikujemo vedenje ljudi okoli sebe. Če želite, da se na primer odnos nekega sodelavca do nalog, ki jih dobiva, spremeni (na primer da začne prevzemati odgovornost, ki bo pripeljala do dosege ciljev), boste morda morali najprej vi sami spremeniti svoje vedenje do te osebe (ji na primer izkazati zaupanje v njene sposobnosti in pri tem sprejeti možnost tveganja, da se sodelavec morda na začetku ne bo izkazal odlično, ampak »samo« dobro). Bodite vi tisti, ki naredi prvi korak in ustvari pozitivno vzdušje, ter s tem spodbudite pozitivno spremembo (da se bo sodelavec izkazal kot kompetenten).

»Vedite se do ljudi, kot da so to, kar naj bi bili, in jim boste pomagali postati to, kar so sposobni biti.« [Goethe]

Si našel-a iskano informacijo?

X