Gal Jakič

namig aprila

Ustvarjam svoje idealno delovno mesto.

Gal Jakič

Ime in priimek Gal Jakič
Šolanje študent Fakultete za šport - smer Kineziologija
Poklicna pot reprezentant v alpskem smučanju za športnike invalide
Trenutno delovno mesto tajnik Smučarskega kluba športnikov invalidov Albatros
   

Zdi se, da nekateri ljudje lahko premagajo vse. Takšen občutek človek dobi pri Galu Jakiču. Glede na njegovo izkušnjo iz rane mladosti imamo občutek, da je njegova učno karierna pot, kljub šele 26 letom, res dolga. Predvsem pa je drugačna. Zaradi infarkta sprednje spinalne arterije oziroma hrbtenjače, je namreč dobesedno čez noč sedel v invalidski voziček.

Recimo, da delimo tvojo pot pred in po poškodbi. Zgodilo se je pri 13-ih letih. Ponoči si šel še na stranišče, zjutraj nisi mogel več hoditi. S čim si se ukvarjal pred tem dogodkom oziroma si že imel v glavi kaj bi rad postal, ko boš »velik«?

Prej sem se ukvarjal s športom, večina s poletnimi in ekipnimi športi, po nesreči pa sem povsem po naključju »padel« v smučanje, ki je zimski in individualni šport, kar mi je bil dosti čuden koncept. Pred nesrečo definitivno nisem razmišljal, kaj bi v življenju počel, po nesreči sem dolgo časa vztrajal v športu. Zdaj ugotavljam, da mogoče nisem klasičen iskalec zaposlitve, sprijaznil sem se, da si bom moral delovno mesto ustvariti sam, po svojih željah.

Potem so se stvari spremenile, ampak zdi se, da si jih zelo dobro sprejel za svoje in šel z njimi naprej. Se ti zdi, da bi bilo lažje, če bi bil starejši ali je bila starost v tistem trenutku prednost? 

Ta starost je bila definitivno prednost, ker sem imel zelo omejen obseg stvari, za katere sem se zavedal, da se bodo v mojem življenju spremenile in sem nekako postopoma začel popravljati, sprejemati in spreminjati stvari pri sebi. Če bi bil takrat starejši bi imel verjetno večje težave, ker bi vedel za vse kar me čaka. Najverjetneje bi moral svojo karierno in osebno pot zastaviti čisto drugače in bi bil prestrašen nad množico nekih odločitev, ki bi jih moral sprejet.

Če pri tebi kaj drži je to, da je tvoja življenska zgodba zelo drugačna od večine. Ponavadi se pri 13-ih letih fantje in dekleta nimajo še o čem obremenjevati. Ti si takrat dobil že zelo drugačno, lahko bi rekli največjo življenjsko preizkušnjo. Se strinjaš, da se je takrat zate začela neke vrste kariera?

Ja, definitivno, jaz sem se takrat začel resno ukvarati s športom, navadil sem se vseh stvari, ki pridejo zraven pri športni karieri, kot je komuniciranje z mediji, javnostjo, sodelovanje pri humanitarnih projektih, prisotnost na sponzorskih dogodkih. V bistvu sem takrat zakorakal v karierni del, ki mi ni bil nikoli v breme, ampak v veselje. To mi je bil dodaten sladkorček namesto dodatna obremenitev. 

Se pravi, da si se hitro sprijaznil s situacijo in iz nje začel črpati največ, kar lahko? 

Je tako.

Kmalu si začel s smučanjem na monoskiju? Večina si nas težko predstavlja, da lahko sede z eno smučjo drviš skoraj tako hitro kot ostali na dveh. Se je bilo težko naučiti smučati na ta način, kam te je vodila ta pot?

Šlo mi je presenetljivo hitro, nisem bil hipertalentiran na kakršenkoli način, sem pa imel od rekreativnega smučanja od prej dosti dobro razumevanje kaj si na smučah smeš in kaj ne smeš provoščit in to je zdaj tista prednost, ki jo kot inštruktor alpskega smučanja za sedeče opažam. To je tista največja razlika: ali je oseba že imela priložnost smučati pred tem, ko so pristali na vozičku, ali ne.

Veliko si treniral v Ameriki. Tudi to je bila prvovrstna izkušnja, s katero se nima priložnosti srečati vsak. Kako dolgo si bil tam? Kaj ti je dala?

4 leta sem bil član ekipe National sport center for dissabeled (NSID), kar pomeni, da sem zime preživel v Coloradu, v centru, ki smo ga imeli v Winter park. Ta izkušnja mi je dala veliko mero samostojnosti. Star sem bil 20 let, doma sem bil podvržen »mama hotel« principom, tam pa sem se naučil popolne samostojnosti. Da sem v nekem okolju, odcepljen od družine in da moram sam poskrbet za vse, od hrane, do pranja oblačil in vsega ostalega. To mi je bilo izredno všeč, takrat sem dobil uvid, kaj usklajevanje obsmučarskih dejavnosti pomeni.

Leta 2012 si se udeležil paraolimpijsih iger v Sočiju. Se strinjaš, da ni »fer«, da športniki invalidi ne dobijo niti približno toliko pozornosti medijev in javnosti kot ostali?

Jaz to gledam iz posebnega stališča. Razumem, da je športnik potujoči reklamni pano in da blagovne znamke, ki se hočejo s športnikom identificirati, vsekakor prepoznavajo, da se je za nekega otroka ali povprečnega športnega navdušenca težje poistovetiti s športnikom invalidom kot pa npr. s Tino Maze ali Bodijem Millerjem. S tega stališča razumem, da je sponzorstvo in posledično medijska pozornost omejena, na drugi strani se mi zdi, da bi paraolimpijski šport lahko dobil več prostora ampak ga progresivno osvaja in v nekaj letih bomo lahko mogoče govorili o nekem enakovrednem položaju. Je pa ena stvar, na katero športniki invalidi pogosto pozabljajo, ko pravijo, da je paraolimpijski šport premalo pokrit.  Veliko zgodb tovrstnih športnikov je socialnih in športniki invalidi se na nek način pogosto ne srečujejo z enako kritiko ob neuspešnih nastopih. Tukaj so šporntiki invalidi v nekem kokonu, nihče jih še zares ni vprašal težkih vprašanj, mislim, da bomo moral zlesti ven iz kokona in se odpovedati določenim ugodnostim, ki nam sedaj zelo pašejo.

Še treniraš?

Ne, po olimpijskih igrah Sočiju sem zaključil.

Recimo, da je to tvoj zimski šport. Kateri je potem poletni?

Zelo rad se ukvarjam s kolesarstvom. Večina športov, ki jih počnem, so v naravi, zunaj, da ni neke monotonije telovadnic in fitnesov, vožnja s kolesom mi pomeni odklop, dobim se s prijatelji.

Tudi pisanje blogov ti ni tuje. O kakšnih temah najraje kaj natipkaš?

Kot bloger zelo rad načenjam kakšen svoj problem, ki ga ustvarim čez dan v svoji glavi, neke »ocvirke«. V analizi blogov ugotavljam, da so taki blogi sprejeti slabše, javnosti ni všeč, če pokažeš na neko bolečo točko nekoga drugega. Ključ do dobrega in uspešnega bloga je, da raje te boleče točke iščeš pri sebi in jih na zabaven način predstaviš drugim. Tako si lahko do določene mere objektiven do samega sebe.

Zelo rad pritisneš tudi na sprožilec tvojega fotoaparata. Gre za ljubiteljsko, hobi varianto ali lahko od tega tudi že kaj zaslužiš?

Ves čas v svojih delih kariere vztrajam na projektih, ki so mi iz nekega subjektivnega vidika blizu.  Fotografija je dosti podobna, nekaj časa sem delal za polprofesionalno moštvo v ameriškem nogometu, Ljubljana silverfox, načeloma pa tega nikoli nisem konvertiral v resen biznis. Fotografiram tudi v plesnem klubu Zebra, prvem klubu pri nas, kjer plešejo na vozičkih. Fino mi je, da sam krojim zgodbo, ne pa da mi jo nekdo že prinese in reče:«Daj tole fotkaj«. Zelo sem zagorovnik, da fotografi nismo objektivni in če ni čustvene navezanosti na subjekt, tudi fotka ni to to.  

Kaj pa študij? Ti je pri tvojem natrpanem urniku ostalo kaj časa za to področje?

Na Fakulteti za šport sem bil bolj malo, ves čas pa se zavedam, da se od športa invalidov ne da živeti, zato ostaja potreba po tem, da dokončam fakulteto. Še vedno delam na tem, zdaj bolj z zunanjo prisilo, ker se mi je fokus v poplavi drugih projektov preusmeril. Za »pospravit« imam še dober letnik izpitov.

Ljudje smo pogosto navajeni jamrati, se smiliti samemu sebe zaradi zelo banalnih stvari. Bi vsak izmed nas kdaj potreboval kakšno »klofuto«, ki nas opozori, kako lepo se imamo?

Vsekakor bi vsak rabil klofuto, tudi jaz imam svoje težave in potem vidim koga, ki ima še večje in si rečem, da mi je čisto fino. So ljudje, ki jih uspe z minimalno plačo preživeti sebe in še družino... Mislim, da se vsi od drugih lahko nekaj naučimo in nehamo primarno gledati nase in pogledamo kaj se dogaja okoli nas in bo potem rezultat boljši.

Poročen si z Nino, energično punco, ki je ravno tako na vozičku. Ko bereš vajino zgodbo, je res spoštovanja vredna. Koliko ene energije in načrtov. Oba sta polno zaposlena. Katera je tista lastnost, ki je najpomembnejša, da ne obupaš in greš naprej, ne vržeš »puške v koruzo«? 

Zelo veliko mi pomeni podpora družine in prijateljev. Vedno, ko se lotevema novih stvari se zavedam, da imam zadaj stabilno okolje. Ta mentaliteta izhaja iz športa, če imaš ozadje urejeno, se lahko posvetiš treningom, fokus je na pravi poti. Midva z Nino kljub polni zaposlenosti uspeva najti oporo doma, da se takrat, ko sva doma, druživa in koristno izkoristiva čas, vsi ostali projekti se umaknejo na stran. 

Vsekakor je tvoja dobra volja in energija nekaj, kar ne premore vsak. Od kje jo črpaš? Ali vpliva tudi na razvoj tvojih projektov?    

Črpam jo v druženju s prijatelji in družino, da gremo na kavo, se pogovarjamo neumnosti. Naučil sem si tudi vzeti čas za dopust, znam reči: »Me ni«.  Pri mojih projektih je namreč ta teden kriza, naslednji pa tudi (smeh).

Kaj najraje počneš trenutno?

Šport je po upokojitvi šel na stranski tir, celo v večji meri kot bi si želel. Iz profesionalizma v lenarjenje (smeh). Ko končaš tekmovalno kariero ti ni niti enkrat več treba prevoziti progo, ki ti ni všeč. To je ta čar.

Trenutno se ukvarjam z ustvarjanjem svojega idealnega delovnega mesta, aktiven sem na 3 področjih. Prvo je odipranje podjetja, saj delamo kreativen produkt, za katerega bi radi našli vir financiranja. Zelo sem aktiven tudi na paraolimpijskem komiteju, kjer sem se odločil, da bom del zimskih športov »vozil« naprej. Imamo agresiven načrt širjenja paraolimpijskih zimskih športov pri nas. Ja sem rekel za kar nekaj projektov, ki me jih je malce strah, vendar je to edini način.  

Tretje področje pa je zagotavljanje stabilnega okolja za družino.

Če bi bila izbira neomejena in bi zdajle imel pet minut časa, da izbereš svoj sanjski poklic, za katerega bi se odločil?

2 stvari sta:

  • Stuart up, ki ga delamo in sem na njem sposoben preživet 20 ur na dan
  • Motivacijski govori, seminarji, delo z mladimi športniki

Če bi moral izbirati, ne vem, kako bi se odločil. To sta dve strani, ki bosta ostali dolgoročno. Priznam pa, da sem malo neorganiziran pri organizacija časa (smeh).

Si našel-a iskano informacijo?

X